Res je, ampak…

Grega Repovž, predsednik Društva novinarjev Slovenije, Delovo prodajo Večera označuje za “velik blef”, ker naj bi kupec bilo podjetje s štirimi zaposlenimi, ki, po Repovževih besedah, niti ne ve, kaj je kupilo.

Sandra Bašič pa se – sicer v okvirih vljudnosti – zgraža nad novinarji samimi, ker zaradi tako netransparentne prodaje ne zaženejo vika in krika. Pri tem seveda misli na novinarsko strahopetnost: novinarji se, boječ se za svoje službe, samocenzururajo in o perečih problemih sploh ne poročajo, ali pa poročila omilijo do take mere, da sploh nimajo zveze z realnostjo.

Razumem oba, ampak ne morem se znebiti občutka, da ne povesta vsega t.j. se izogibata velikemu delu “zgodbe”.

1. Zakaj se Repovž oglaša šele, ko se problem dotakne neposredno njega oziroma njegovega stanu – medijev. Pri tem mislim na take in drugačne prodaje (nemedijskih) podjetij, ki se dogajajo malodane dnevno. Spada to v predal strahopetnosti, ki ga je (že tudi pred tem konkretnim primerom) omenjala Bašičeva?

2. “Netransparentna” prodaja Večera spada v širši problem (ne)odvisnosti medijev, ki so v demokratičnih (beri: kapitalističnih) sistemih praviloma gospodarske družbe z lastniki, ki pač stremijo za svojimi interesi (beri: dobičkom). Z drugimi besedami: to je sistemski (beri: politični) problem in ne (samo) problem medijev oziroma, kot to razumejo “ljudje od foha”, novinarjev.

3. Bašičeva eksplicitno in decidirano pravi, da vsebine medijev ne producirajo uprave, ampak novinarji. Rešitev se ponuja kar sama: splošna stavka novinarjev. V obliki molka, ali – še bolje – v obliki prispevkov “z jajci”. Repovž s tem v zvezi omenja “delavke Gorenja”. Novinarji, če jih je sploh kaj v hlačah (se pardoniram “women of the opposite sex”) bi s svojo stavko napravili neprimerljivo večji  učinek, predvsem pa bolj odmeven (mimogrede: v praznem prostoru je odmev praviloma večji).

vir

Balkonski

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !