…da krila? BebavNeimenovan novinar STA legendaren slogan jemlje dobesedno (Maraton Franja letos _ČEZ_ center Ljubljane), Delo in Sijol pa na krilih plonkanja nekritično povzemata.
Da pa ni nujno, da ti redbull skisa možgane do konca, lepo dokažejo na Sport1: za razliko od prej omenjenih bastionov kvalitetnega (sic!) novinarstva, pri njih lektorji spijo samo na pol: popravili so naslov, ne pa vsebine.
Balkonski
Tokratni naslov pripada Sijolu.
Balkonski
Človek bi si mislil, da je biti blog-provider precej enostavno. Nič lažjega kot to, kajneda. Z interneta si pretočiš (po možnosti FOSS) software in ga inštaliraš.
Rabiš še kakšnega malo boljšega pca. Oziroma dva - enega za rezervo, da ti ob morebitnih gličih (slongleščina rulz, kajneda) zadeva ne pade skupaj.
In še kakšen backup, kamor spravljaš podatke, da jih lahko restavriraš, če general Error naredi častni pregled tvojih diskov.
Enostavno, ne? SiOL bo pa že poskrbel za tiste tri škatle.
Malo morgen! Ob nadgrajevanju (sic!) sistema (pred kratkim) je bilo zastojev (milorečeno) kot listja in trave, ljudem pa so šle po gobe vsaj nastavitve, če že ne vsebina. Na srečo. Pred časom je po kuloarjih krožila anekdota, da je moral eden izmed blog-providerjev, potem ko se mu je sistem sesul, podatke restavrirati iz Najdi.sijevega in Googlovega cachea. Za pos???, kajneda.
No, ampak zdaj so stvari urejene, vse teče gladko in vsi bomo živeli srečno do konca svojih dni.
Malo morgen 2.0! Precej pogosto se zgodi, da namesto skrajšanega zapisa v ‘Zadnjih objavah’ vidiš kar siv pravokotnik. Ko to pišem, so na voljo 
trije, od tega dva skupaj. Poleg tega nekateri zapisi nimajo naslovov in tako tudi ne povezav (joj, ljudje, kako težko je v kodo vstaviti kak “if“). Da o ažurnosti ne govorimo. Samo iz firbca: v čem je smisel ‘Zadnjih komentarjev‘, če zaostajajo vsaj za kakšno uro?
Predlagam, da celo zadevo predate Najdi.si: njihovi sistemci niso (vsi) blond. Vse bo ostalo v familiji, delalo bo pa neprimerno bolje.
Balkonski
iPrelomnice - rekapitulacija
Okoli 1990. sta Tim Berners-Lee in Robert Cailliau postavila temelje WWW-ja. Na Štefanu niso dolgo oklevali s priključitvijo prvih strežnikov, nedolgo zatem smo ga (internet namreč) že imeli na voljo na faksu.
Kmalu zatem sem se prek uni-lj.si in takrat hudo počasnih analognih modemov priklopil še sam. Telefonski računi so poskočili.
Cca 1995. (oz. stoletja kasneje v iČasu) je dotični kolumnist Dela (ali takrat še Razgledov, ne vem več) vesoljni Sloveniji oznanil, da je on-line. Tristo kosmatih! 
Človek ni le mislil, da gre v korak s časom, ampak da ga celo pošteno prehiteva. Ponavadi mi takšni pokroviteljsko-lamerski egotripi dvignejo pritisk, a takrat se mi je to zdelo smešno. Še danes se mi zdi, če pomislim na to.
Zdaj pa posluh, dragi farani… <fanfare/>
Januar 2007. Po letih analognih modemov, call-back-ov, (kabla nisem nikoli maral, ISDN pa sem iz principa preskočil, ker je bil v globokem bad-u že takrat, ko so ga pri nas začeli ponujati - po oderuških cenah, kakopak), ?DSL-jev, do IP telefonije in TV-ja, ga zdaj odjemam <drumroll/> skozi optična vlakna. Prenosi so hudi. Za pičlih 
4K evrov (plus drobiž) na mesec: 1 Gbps (kar je, mimogrede, hitreje, kot vas večina lahko bere z diska). No, za zdaj se bom zadovoljil s par velikostnih redov nižjim prenosom, sploh ker nerad sponzoriram RKC.
In ko smo ravno pri tem…
Ko bo Triple play over FTTP po konkurenčnih (beri: nižjih) cenah začel ponujati kakšen nevatikanski provider, po možnosti dom’č, takoj zamenjam. Do takrat bom pa za vsak plačan račun naredil pokoro s ponovnim branjem tega zanimivega čtiva, vključno z vprašanji za ponavljanje in vajami v slogu.
Še ni kon’c.
Balkonski
