Sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski. O sprejemu dela, ki ga sodnik lahko opravlja poleg sodniške službe, mora sodnik predhodno pisno obvestiti predsednika sodišča, ki potem odloči, ali to delo lahko opravlja.

Kot vidiš gre za kar hude omejitve, ki jih večina drugih poklicev nima. Zdravnik lahko poleg tega, da slika ali piše pesmice, popoldne dela tudi na privat klinikah in služi dodatne denarce, prav tako lahko učitelj popoldne zasebno prevaja in inštruira, univerzitetni profesor pa izdeluje plačana strokovna mnenja iz svoje stroke, se ukvarja s cenilstvom ali pa sodeluje pri naročenih projektih.

Poanta je v tem, da sodnik v zasebnem času ne sme opravljati dodatnega dela iz svoje stroke, kar ostali primerljivi poklici lahko. G. Polič potrebuje za svoje udejstvovanje na TV in pisarjenje dovoljenje svojega šefa, ne bi pa mogel popoldne npr. dajati pravnih nasvetov.

Po mojem mnenju je bila zadeva zavožena že, ko so se odločili štrajkat, na kar jih je Matoz “nesramno prijazno” tudi opozoril - njihova nevtralnost in integriteta sta -po moje- usodno kompromitirana. Vsakemu je bilo jasno, da jih bo vlada zaradi štrajka križala v medijih in hujskala ljudi, ki problematike žal ne razumejo in je ne poznajo, s tem da bo kazala na domnevno samopašnost sodnikov.

Upam, da so geniji, ki so botrovali odločitvi za štrajk pomislili na to, da s tem pomagajo na volitvah tej koaliciji in posledično v najhujšem primeru nadaljevanju sedanjega načina vodenja državne uprave in pravosodja.

Edino, s čimer se ne strinjam - in tega ne vidim prvič - je primerjava sodniških plač z minimalno. Misliim, da take primerjave zvenijo demagoško in poceni. Sodniška funkcija bi morala biti bolj ugledna in je res ne bi smeli primerjati z delavci na “minimalcu”, po drugi strani pa je res, da bi se tudi sodniki za svoj ugled morali bolj potruditi.

Glede procesnih pravil tudi ni tako enostavno. Zakon o kazenskem postopku se je spremenil že osemkrat (v pripravi pa je tudi temeljita prenova, kjer bo postavljen povsem na novo), vsakič pa so se morali organi kazenskega pregona in sodniki tem spremembam prilagoditi, kar se zaradi delikatnosti teh postopkov ne more zgoditi čez noč. Podobno je z Zakonom o pravdnem postopku, ki je tudi doživel korenite spremembe, nazadnje pred par meseci. Vprašanje je tudi, koliko bi sodnike in njihove osnutke sprememb upoštevala vlada, saj sami niso predlagatelji zakonov, in pa navsezadnje tudi državni zbor kot zakonodajalec. Po mojih informacijah se je že večkrat zgodilo, da so vrhovni sodniki sodelovali pri pisanju zakonov, pa so bili njihovi predlogi “povoženi” zaradi političnih kupčkanj ali drugih interesov. Žal so zakoni ponavadi stvar politike, ne sodstva.

Za konec pa še:
Najbrž so o tem diskutirali tudi v včerajšnji oddaji. Sodniška funkcija je nezdružljiva z drugimi dejavnostmi, kar pomeni, da sodniku onemogoča dodaten zaslužek. Pri določanju plač glede na primerljive poklice, ki se ponavadi mečejo v isti koš (zdravniki, šolniki), bi morali upoštevati tudi to dejstvo. Koliko srednješolskih učiteljev popoldne nudi inštrukcije za dodaten zaslužek, da univerzitetnih profesorjev, ki služijo še s članki, strokovnimi mnenji ipd. in ki jim osnovna zaposlitev služi zgolj kot status za pridobitev dodatnih poslov, sploh ne govorim. Podobno je z zdravniki in zasebnimi klinikami. Poznam tudi zneske, ki se gibljejo v odvetništvu, notariatu in gospodarstvu, kjer pravnik s pravosodnim izpitom in npr. 10-letnimi delovnimi izkušnjami praviloma zasluži bistveno več, kot če bi opravljal sodniško funkcijo. Ne bi rad žalil sodnikov, ampak že slednje dejstvo nas lahko napeljuje, da so sposobnejši in kvalitetnejši že davno odšli (najbrž to velja za celotno državno upravo).